V tako imenovani božični ustavi iz leta 1990 je v temeljnih načelih pisalo, da je Republika Hrvaška država hrvaškega naroda in pripadnikov manjšin, ki so njeni državljani, to pa so Srbi, Muslimani, Slovenci, Čehi, Slovaki, Italijani, Madžari, Judi in drugi.
Z ustavnimi spremembami leta 1997 pa se je ta opredelitev spremenila, od takrat do leta 2010 Slovenci niso bili poimensko navedeni v hrvaški ustavi.
Jeseni 1997 je tedanji hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman predlagal, da bi ob načrtovanih ustavnih spremembah opustili poimensko navajanje manjšin. Temu predlogu se je veliko poslancev uprlo, zato je kazalo, da bo ta del ustave ostal nespremenjen. Toda tik pred glasovanjem 12. decembra 1997 se je na saborskih klopeh znašel nov predlog dopolnila, ki so ga pripravili trije poslanci, in sicer predstavnik Italijanov dr. Furio Radin, predstavnik Madžarov Sandor Jakab in predstavnik Čehov in Slovakov Njegovan Starek. V skladu s tem dopolnilom bi se naštevanje manjšin v ustavi sicer ohranilo, vendar bi se črtali Muslimani in Slovenci ter dodali Avstrijci, Nemci, Rusini in Ukrajinci. In tak predlog – torej z naštetimi desetimi narodnostmi in brez Slovencev – je nazadnje v Saboru dobil potrebno dvotretjinsko podporo, čeprav merila za to niso bila nikoli natančno pojasnjena. Sporno ustavno dopolnilo je bilo izglasovano le nekaj minut po koncu uradnega obiska slovenskega premiera dr. Janeza Drnovška v Zagrebu, ko je bilo potrjeno pristno prijateljstvo med državama.
Slovenska vlada je 18. decembra 1997 glede tega sprejela naslednje sklepe: od Hrvaške bo zahtevala pojasnila in zagotovila, da se raven zaščite in podpore Slovencem na Hrvaškem ne bo znižala, vlada bo še naprej moralno in gmotno podpirala Slovence na Hrvaškem v njihovem prizadevanju, da ohranijo narodnostne značilnosti in vrednote ter da si v okviru pravnega reda Hrvaške zagotovijo ustrezno zaščito. Izbris Slovencev iz hrvaške ustave je postal trajna temna senca nad dobrososedskimi odnosi ter še eno odprto vprašanje med državama in stalnica dnevnih redov dvostranskih srečanj.
Prva napoved poprave krivice je prišla že nekaj tednov po ustavnih spremembah, ko je poslanec dr. Furio Radin sporočil, da bo s kolegom Njegovanom Starekom sprožil postopek za vrnitev slovenske manjšine v ustavo. Sabor o tej pobudi ni nikoli razpravljal. Zapis Slovencev v ustavo je ostala tudi neizpolnjena obljuba novih hrvaških oblasti po letu 2000 s predsednikom Stjepanom Mesićem in premierom Ivico Račanom na čelu.
Ko se je 9. novembra 2000 Hrvaški sabor lotili ustavnih sprememb, da bi polpredsedniški politični sistem spremenil v parlamentarnega, je predsednik kluba narodnostih manjšin dr. Furio Radin vložil amandma za vrnitev Slovencev v ustavo. Toda edini, ki je predlog podprl, je bil poslanec IDS Damir Kajin, ki je izbris Slovencev iz ustave označil za hrvaško nacionalno sramoto. O predlogu dopolnila poslanci sploh niso glasovali. Predsednik vlade Ivica Račan je razplet pojasnil z besedami, da je vladna šesterica pač sklenila, da ne bo posegala v preambulo ustave, saj bi to za sabo potegnilo številna druga vprašanja, česar pa si vlada ne želi.
Podobno usodo je dopolnilo doživelo štiri mesece kasneje, 28. marca 2001, ko so hrvaški poslanci z ustavnimi spremembami ukinili županijski dom parlamenta. Poslanci IDS in predstavnik narodnostnih manjšin dr. Furio Radin so predlagali vrnitev Slovencev v preambulo ustave. Po vladni zavrnitvi je poslanec Damir Kajin vztrajal pri glasovanju, a je predlog podprlo le 20 poslancev.
Stališče hrvaške vlade je bilo, da se z ustavnimi spremembami manjšinski položaj Slovencev ni poslabšal in da pripadniki vseh manjšin, tudi tistih, ki niso navedene v ustavi, uživajo vse pravice v skladu z najvišjimi svetovnimi merili.
Res je, da izbrisa iz ustave Slovenci na Hrvaškem v vsakdanjem življenju nismo občutili in da je naša društvena dejavnost potekala nemoteno, vključno s financiranjem. Vendar pa se ni bilo mogoče znebiti grenkega priokusa, da nam je oblast nepravično in neutemeljeno vzela nekaj, kar smo že imeli.
Krivica je bila naposled odpravljena v času premierke Jadranke Kosor in predsednika države dr. Iva Josipovića. Hrvaški sabor je slovensko nacionalno manjšino ponovno poimensko uvrstil med nacionalne manjšine v preambuli ustave Republike Hrvaške 16. junija 2010.

Kljub zakonski zaščiti in zagotovljenim manjšinskim pravicam število Slovencev na Hrvaškem iz leta v leto upada. Po zadnjem popisu prebivalstva, ki je bil leta 2021 na Hrvaškem živi 7.729 Slovencev (0,2 odstotka prebivalstva), kar je več kot trikrat manj, kot jih je bilo ob razpadu nekdanje Jugoslavije leta 1991 (22.376) in 2.788 manj kot ob prejšnjem popisu (10.517). Še vedno je na Hrvaškem več Slovenk (5.058) kot pa Slovencev (2.671). Slovensko državljanstvo ima 2.625 oseb, za 7.620 prebivalcev Hrvaške je slovenski jezik materni jezik.

Največ Slovencev živi v Istrski županiji 1.527 (0,78% od skupnega prebivalstva), potem v Primorsko-goranski županiji 1.469 (0,55% od skupnega prebivalstva) in potem v Mestu Zagreb 1.140 (0,15%) od skupnega prebivalstva. Sledita Medžimurska županija 487 (0,46% od skupnega prebivalstva) in Varaždinska 484 (0,30% od skupnega prebivalstva).